Siddharta Neon
V temnih oblekah ljudje,
v dolgi koloni stoje,
najbolj poznani naprej
vse do konca, do onih, ki
ni jih videl doslej.
Bleda podoba nad tem,
vidi v duše ljudem,
sliši se tisto ime,
ki njej pomenilo je vse.
Nočem domov, z njimi grem,
nočem nazaj na to pot,
sliši se strel v srce,
sliši se strel v srce.
Kje se plazijo preplašeni,
kje nastane ples odmaknjenih,
kaj podira svet izobčencev,
kaj ostane, ko jih ni domov?
Slike so varovane
še po tem, ko gredo,
vsi prostori ostanejo
prav taki, kot so,
vsi prelepi vrtovi
se spreminjajo v zmes
bolečine in solz,
še grmi krik v glavi
samo ne on ne on...
nočem neba brez vseh zvezd,
nočem vrtov brez dreves,
slika edino ne ve,
slika edino ne ve.
