Dekadent Vigred
Ljubi te Mrtvak, ljubi te mrzla kri.
Snubi te z zastrupljeno rožo,
Ki v ranem jutru ne vzcveti.
Poje ti tišina, nasilje v ustnicah drhti.
Slika si - milina, lepota, gnoj,
Ki mi smrdi - sen, ki ljubijo ga svinje.
Kurbe in kralji kot vrane v polju
Kljuvajo, kavsajo star obraz
e davno je vigred telesa zapustila,
Ovita zdaj v veèni mraz.
Pizda! Ljubi te Mrtvak, ljubi te milina,
Crknjen vonj telesa, ki ovila ga je zima.
Gnile cvetlice ti v srcu rasto.
Je gnojno, je mehko, totalno èrno.
Gnila cvetlica zavita v temo.
Vojna srca v meni divja
Vojna duha, ki ne sprejme
Ukradenih misli, ne svinjskih,
Ne èistih vtrtih v spomin.
Ni kamna namesto srca.
Tvoje srce je kamen,
Ovira na poti vsega.
Telo si spoznanja,
Ki mrtvim se klanja
Z lepoto, gnojem, ki mi smrdi.
Si kuga, ki blaginjo oznanja.
Le predmet, telo igranja v vojni
V kateri ti si kri!
